Django

Sasvim spremna čekam znak
Nikakoj vystřěl ně jest silny
Mene zaščita to, čto znaju
Budet pěrvy den

Něsŭ slabá, ne imam strah
Moju rŭke, vytěrám slěd
Mene zaščita to, čto znaju
Budet pěrvy den

Ljudi hočęt, ljudi dumajut, že hočęt, ljudi hočęt to, čto sę očekuje
Što hočeš, što hočeš, što hočeš, što hočeš, što hočeš?
Što naistino hočeš?

Sěžu tiho i smotrju vŭ mrak
Ně jest nikogo, i ničto dlja nas
Nebo, zemlja, holodny stopy
A tam jest (tam jest) nagrada

Otbrosu hoťenja, hoťenja sutŭ lož (lučši žitov jest lož)
I ta svoboda, i ona jest lož (dvadesety vek jest lož)
Peredu čerez i tręsnetŭ glas
I budetŭ lučšaja prošlosť dlja nas

Ljudi hočęt, ljudi dumajut, že hočęt, ljudi hočęt to, čto sę očekuje
Što hočeš, što hočeš, što hočeš, što hočeš, što hočeš?
Što naistino hočeš?

Django jest silna refleksija o želanjah, identiteta, i složenosti svobody.

Teksty prolazut črez pitanja o tom, čto my pravo hočem v životu – ili naše želanja sut formovane od društvenyh očekovanj, ili idut iznutri.

Pjesen istražuje napęťje med vonkajšimi pritiskami i vnętršnjim želanjem za autentičnostju, vyzyvajuči posluhatelje razmisliti, čto pravo hočetut nad povrhnymi idealami.
Črez žive obrazy i povtorjenja, Django pronika v temy samoświšćenja i iskanja něčego glubšego, s čuvstvom i odporenija, i introspekcije.

  • Django je zavědajuči hymn za vsakeho, ktory kogočas pytal: "Čto pravo hoču?"
    Konstrakta sigrava veselu šalu s tem, kak ljudje često gonjat za očekovanjem od društva, a ne za pravymi želanjami.
    S povtornymi pytanjami kak "Čto hočeš?" pjesen nas vse zmusuje vtoroj raz razmysliti o naših želanjah.
    To je kak muzykalno budženje: ne slijeduj množstvom, počni razbirati, čto pravo hočeš. Prosto, ne? 🤪